Ja leto je prislo h kraju, sicer tu doli bozicno jelkico nekateri okrasijo ze zacetku decembra, a mi smo se drzali nase stare navade, oz. prej se nismo enostavno spravili zraven in pred bozicem okrasili naso jelkico, da bo Bozicek vedel kje naj odlozi darila.
Bilo je zabavno, no nasi tecnobi je na koncu bilo ze ...
Seveda nasa standardna bozicna vecerja, njami marelicni knedli in slivov kompot, seveda vse iz domacih sestavin.
No vse je pripravljeno za Bozicka, gremo hitro spat, da bo cimprej jutro.
Juhuuu! Bozicek ni zgresil nase hise!
Seveda tudi Casey je dobila svoje darilo.
Darila smo vsa odprli, preden vse preizkusimo se je bilo treba okrepcati in za zajtrk smo imeli moje najljubse pecivo.
Ja nato pa vse sestaviti, nastaviti, sprobati,...
Nato pa smo imeli lep popoldan skupaj s prijatelji.
In si po kosilu na tabornem ognju za poslastico pekli klobasice,
no in seveda sladke - Marshmallow
ja dobro prepeceno, vsekakor sladko je tako se bolj sladko
Proti veceru se je ze malo ohladilo, pa smo si greli podplate
in seveda klepetali
Sara uziva s svojim novim MP4 v sotoru
Dobili smo tudi nove maske,... juhuu, hitro na plazo.
Da ne bi kdo mislil, da nasa Casey ne zna plavati.
Vmes smo zopet imeli temperature blizu 40 stopinjam, Celzija seveda.
Kako smo pricakali novo leto sem napisal v prejsnji objavi.
In proslavili smo naso drugo obletnico tu doli. Bil je idealen dan za ogled enega najvecjih vzrokov, ki je pred vec kot stoletjem in pol primamil mnozice migrantov, ki so kot pred dvema letoma mi, prodali vsa svoja imetja in prisli sem dol s par kovcki in tako tu doli priceli zivljene cisto na novo.
Ja peljali smo se v kraj Ballarat, oz. tocneje Sovereign Hill , eno od stevilnih najdbisc zlata, ki je od leta 1970 odprt muzej, ki prikazuje Ballaratovih prvih deset let po odkritju zlata, leta 1851. V tem okolisu je bil najden tudi drugi najvecji kos na svetu, ki je tektal ca. 70kg in vseboval 99% cistega zlata, takrat vreden ca. 10.000 Funtov, danes vrednega priblizno 700.000 US$. Nasla sta ga dva rudarja le 2,5 cm, ja centi metrov, pod povrsjem. Do pricetka prve svetovne vojne so tukaj po uradnih zapiskih izkopali za priblizno 10.000.000.000 AUD zlata. Ce te zanima vec klikni tukaj .
Ja mi smo sem dol prileteli v slabih 24 urah, nasi predniki so takrat pluli sem dol mesece.
In ko so koncno prispeli je njihova zgodba bila podobna nasi, seveda tistim casom primerno. Se nekje nastaniti, priceti delati, nabaviti vse potrebno, cesar pac na pot niso mogli vzeti s seboj. Prisleka si ogledujeta izlozbo trgovine,...
Seveda priseljenci niso prihajali le iz Evrope, temvec kot tudi sedaj iz vseh koncev sveta.
No in tako smo se sperhodili skozi takratni cas.
Poleg lepo ohranjenih trgovinic, delavnic, bank, his, sole,... ki so odprte za ogled z lepo vzdrzevanimi takratnimi stroji, opremo,... so seveda tudi ljudje obleceni v takratna oblacila, ki zivo prikazujejo takratno zivljenje.
To pa je za tisti cas ena najpomembnejsih delavnic - kotlovnica. Ja takrat se niso imeli elektrike in vsi stroji, ki niso bili vec odvisni le od cloveske sile so bili gnani na paro.
V kotlovnici se cisto zares pridelujejo paro za pogon strojev, ki prikazujejo takratno delo.
No, ce bi prisli mi sem dol kaksne 150 let prej, bi to mogoce bila delavnica mojega oddelka. Ja tudi takrat je nekdo moral skrbeti za delovanje vseh teh strojev in to je bila delavnica vzdrzevalcev.
Nato pa smo se spustili se 35m pod zemeljsko povrsje na ogled rudnika zlata.
No to je nas vodic, ki nam je predstavil tezasko delo takratnih rudajev.
Seveda niso vsi rovi odprti za turiste, pa tudi takrat niso bili tako veliki in obdelani z lesom, to je iz varnostnih razlogov bilo naknadno narejeno za nas turiste.
Tudi vstopali niso z vlakcem, temvec po lestvah.
Pripovedovanje nasega vodica je bilo prav zanimivo.
Takratna jedilnica, seveda globoko pod zemljo.
Tako pa so izgledali resnicni rovi, veliki le toliko kolikor je bilo nujno, da so se rudarji lahko pomikali po njih, saj so jih kopali rocno s kladivi in sekaci, 12 ur na dan in sest dni na teden. Proste so imeli le nedelje, ter Bozic in Veliko Nocni Petek.
V taksni zili belega kamna (pozabil sem ime) se je naslo zlato. To zlato je seveda bilo naknadno umetno vstavljeno za nas turiste.
Tako pa so izkopano spravljali po rovih in na povrsje
No v kasnejsih casih so kladiva in sekace zamenjali s parnimi vtralniki, ki so olajsali in pospesili delo, a nazalost povzrocali toliko hrupa in praha, da so takratni rudarji zelo hitro ogluseli in si zaradi praha unicili dihala in tako zelo mladi umirali.
No pa smo se pripeljali nazaj na povrsje. U ta svetloba, kje so soncna ocala, spodaj je bilo tako mracno.
No s stolpa s katerega so odlagali odpadno kamenje,... po locevanju, je lep razgled na starodavno mestece.
No pa gremo pocasi nazaj dol, si pogledati se ostale dele in seveda najnujneje se izprobati v iskanju zlata v potocku.
Sara z damama takratnih casov.
Ja zlato se ni izkopavalo kar v kosih, temvec je bilo pomesano vecinoma v obliki drobcev v omenjenem belem kamnu. Izkopano so nato drobili v teh strojih in nato prali, ter locevali cisto zlato od vsega ostalega.
Se ena od stevilnih delavnic
U, cisto zlato !
Pa se malo dalje po mestecu
Ja s temi muzejskimi, lepo ohranjenimi srtoji tukaj cisto po starem izdelujejo cisto prave bronaste izdelke. Samo si je nato za spomin kupil bronastega vojaka.
Pa se gasilski dom
Rocna gasilska crpalka
in voz za gasilske cevi
Seveda so se rudarji ob malo prostega cas, ki so ga imeli, tudi nekje zabavali
bovlali
Povsod so tudi zanimivi oglasi iz takratnih casov
Pa se mizarska delavnica, ki je velik del bila zasedena z izdelavo pogrebnih krts. Rudarju so umirali prilicno mladi, pa tudi kaksne nesrece so se obcasno dogajale.
Pogrebna kucija
Zlato je privabilo tudi kitajske priseljence, tako so napisi bili ponekod tudi dvojezicni.
Hiske takratnih prebivalcev, kakor danes, tudi takrat, manj in bolj razkosne.
Gospe, ki sta v eni od hisk vezele prticke
Pa seveda, otroci so ze takrat morali v solo
tako smo se v soli lahko preizkusili v pisanju s pravimi nalivniki
Stari zemljevid Avstralije v soli
Pa zopet oglasi
V casu solskih pocitnic imajo tukaj se raztavo ledenih skulptur, pa smo si seveda sli vmes pogledati se te in se pri -10 stopinjah celzija spomnili na trenutno zimo v SLO.
Samo in Miha pred starinsko kucijo
Mihec je seveda komaj cakal, da se tudi mi peljemo s kucijo
Seveda smo si zato prvo morali prisluziti nekaj denarja. Tako smo si kupili naso dovolilnico za iskanje zlata
in to je nasa druzinska dovolilnica, z veljavnostjo treh mesecev.
Juhuuu! Zdaj pa hitro k iskanju zlate srece v potocku. Ups, tu pa jih ze nekaj poskusa svojo sreco.
Sicer nismo nasli pravega zlata, si pa je Mihec napolnil svojo mosnjo, ki si jo je kupil v trgovini s spomincki, z raznoraznimi kamencki (po njegovem kristali).
Se en pogled na iskalce zlata v potocku
Pa se postna kucija
Ze takrat so imeli Kitajsko cetrt
v kitajskem templju
hiska s kitajskimi oglasi na steni
Pa se kitajska lekarna
in seveda kitajska trgovinica. Ze takrat so Kitajci bili dobri trgovci.
Napis v sponin otvoritve tega muzeja na prostem
Sedaj, ko smo v banko nesli nekaj Mihecovih dragocenih kristalov smo imeli dovolj denarja, da smo si koncno lahko kupili se vozovnico za krozno zavoznjo s kucijo.
pa se hitro na posti kupili nekaj znamkic
Tukaj pa je prodajalec-prevarant (karkoli ze je bil) razglasal, da ima za prodati znanstveno noviteto. No pa smo mu sledili, da vidimo, kaj nam bo pokazal.
Le kaj nam bo prodal? Baje so v sosednjem Geelong-u ze kupili to super zadevo
Aha, vzigalna baterija za eksploziv. No po nekajkratnih neuspesnih poskusih se nam je opravicil, da ne ve kako, da danes zadeva ne deluje, da se mu to se ni zgodilo. A vseeno, lahko damo polog in takoj, ko prispe posiljka iz evrope bomo srecni lastiki.
To pa je kopija najvecjega tukaj najdenega kosa zlata, kot sem ze prej napisal
Pa se en lep pogled
Nato so se pri nas oglasili, na eno rundo miznega nogometa, se prijatelji s Queensland-a
Miha in Samo igrata karte v sotoru za hiso
In Sara je imela rojstni dan. Samo in Miha sta ji vsak, sama kupila majhno darilce in seveda izdelala cestitke in lepo zavila
Standarni rojstnodnevni zajterk s "tortico" iz cokoladne palacinke
Ja od naju pa je nasa modna kreatorka dobila sivalni stroj
To sta serif Miha
in revolveras Sam
Sara si je seveda takoj narisala kroj za torbico in si jo z majhno pomocjo mame sama zasila.
In to je njena nova torbica
Seveda je mama spekla se pravo sadno torto
Nato pa je Sara s prijateljicama proslavila svoj rojstni dan na bovlingu. Nazalost je ena zbolela, tako, da niso mogle igrati v parih, a vseeno so uzivale.
Cez vikend smo se dobili se na pikniku v parku, s se par slovenskimi druzinami. Nazalost sicer niso vsi prisli. Prisel pa je Tony s svojo druzino in nasplosno smo se imeli fajn.
