Kot sem ze v eni od prvih objav obljubil, bom ob tej priloznosti malo napisal o solskem sistemu tu doli. Ce koga zanima kaj vec pa si lahko pogledan na npr. http://www.study.vic.gov.au/Intstu/AbtVGS.htm .
Ja kot vidite smo zopet imeli maske. Prejsnji teden smo v soli imeli teden izobrazevanja (education week) in tako smo ga priceli v ponedeljek zopet v nestandardnih uniformah obleceni v pravljicne in filmske junake. Sara je bila Angelina Ballerina, Samo pac zopet kavboj, Miha pa za spremembo farmer.
No, da ne bi kdo mislil, da se tu doli v solah nic ne ucijo, so nam starsem, v naslednjih dneh pokazali kako poteka solski vsakdan. Veliko je predvsem pri Mihecu v Prep-u (predsolski razred) ustvarjanja, seveda se tudi po malem ze ucijo brati in racunati. Vmes pa seveda precej casa prebijejo zunaj na igralih. Pri Samotu v 1/2 in Sari v 3/4 razerdu je seveda vsega malo vec. Solski sistem je tu doli malo drugacen kot v SLO. Ja prvo ze na izgled, saj imajo vsi uniforme. Vsaka sola ima svojo uniformo. V bistvu se med seboj razlikujejo predvsem po grbu in pa tudi barvah (modra, zelena, rdeca,...). Prednost uniform je v tem, da med sosolci ni razlik in to se mi zdi zelo fer, saj otroci nic ne morejo za premozenjski status njihovih starsev, ki seveda tudi ni pokazatelj uspesnosti posameznika. Poleg tega so zelo kvalitetne in otrokom nudijo udobje in seveda tudi predvsem v poletnih mesecih s klobuki ustrezno zascito pred soncem. V poletnih mesecih je uporaba klobuka in soncne kreme izven sole obvezna, saj se ljudje tukaj zavedajo nevarnosti sonca, ki ga je tu res doti. Otroci gredo v solo med petim in sestim letom starosti in so do petnajstega leta soloobvezni. Od Prep do 6. razreda se imenuje Primary school, 7. do 12. pa je Secundary school. Ko jo zakljucijo so stari med 17 do 19 let. Na razpolago so drzavne in privatne sole. Vecinoma so privatne sole sponzorirane od cerkve in so placljive, drzavne pa so brezplacne. Seveda pa to nikakor ne pomeni, da so zato drzavne manj kvalitetne. Sicer je res, da imamo tudi tu kakor v SLO bolj in manj kvalitetne sole, a je to bolj odvisno od lokacije, vodstva sole, in tudi starsev. Ja tudi starsev, saj se tu doli dosti stvari dogaja na volunterski (prostovoljni) bazi. No bom malo opisal nase izkusnje z naso solo (vec si lahko pogledate na http://www.seaford-northps.vic.edu.au/ ), ki je med manjsimi saj ima ca.250 ucencev in je nasim otrokom res na kozo pisana. S komer koli se tu pogovarjas jo hvali tako, da celo nekateri starsi vozijo svoje otroke sem, ceprav imajo drugo solo blize domu, saj imas osnovno solo v vsakem kraju. No kot ste ze mogoce zasledili imamo tu doli razrede po 2 zdruzene (1/2, 3/4, 5/6). Koristna zadeva, saj na tak nacin lazje prilagajajo zahtevnost vsakemu posamezniku. Ce naprimer nekomu neka snov ne gre najbolje, pac dela tisto za nizjo stopnjo, oz. obratno, da se ne bi dolgocasil pac za visjo. Seveda ima pri tem v vsakem razredu ucitelj se pomocnika. Mnogokrat pri raznih zadevah prostovoljno pomagajo tudi starsi, vecinoma mame. Tina npr. redno pomaga pri ucenju branja (za to je sicer imela kratek tecaj). No v bistvu to ni nic drugega, kot to, da ji otrok 10 minut bere kaksno knjigico primerno svoji stopnji in ce mu je slo dobro si izbere naslednjo knjigo, ki jo doma vadi in jo naslednjic zopet prebere, sicer pa ponovi. Na tak nacin neprisiljeno vsak dan vsaj 10 minut berejo. Starsi so organizirani preko sveta starsev in v sodelovanju z vodstvom sole tako pomagajo (tudi Tina) se pri raznih prireditvah (sportne, kulturne), pripravi malic, izletih,... Tako se prostovoljno med drugim tudi zbirajo sredstva za raznorazne potrebe sole ali dobrodelne donacije. Sicer pa pouk poteka brez urnika, kot smo ga vajeni iz SLO. V bistvu v vsakem cetrtletju obravnavajo neko temo in v zvezi s to potem delajo vse od matematike do multimedije. Otroci tudi zelo redko sedijo za mizami, vecinoma kar "po indijansko" na tleh. Tudi klasicne table se bolj malo uporabljajo, vecinoma je vse multimedijsko podprto. Med poukom imajo tudi velik del prostega casa (2x po eno uro) vecinoma zunaj na igralih in pa sportnih aktivnosti, tako da se otrokom biti v soli od 9h do 15:30 sploh ne zdi dolgo. No nasim otrokom je seveda zelo vsec tudi to, da ima sola svojo malo farmo v kateri imajo razne ptice, kokosi, morske prasicke, ponija,..., pa cvetlicni in zelenjavni vrt, pred kratkim so dobili se jagenjcka-majhno crno ovcko Lila. Ja pa se glede jezika je res poskrbljeno, saj so nasi solarji, ko smo prisli sem dol le nekaj malega anglesko razumeli, sedaj pa se s svojimi vrstiki pogovarjajo ze brez ovir, mene pa popravljajo, kak se kaj prav pove, seveda po avstralsko. Priseljenci imamo v prvem letu moznost bresplacne pomoci. Vecinoma so za to na razpolago posebne sole (language schools). Ker je nasa sola bolj mala in so nasi junaki edini svezi priseljenci so jim dodelili uciteljico, ki jim pride iz ene od teh language schools enkrat tedensko pomagat pri jeziku. Seveda tudi dosti pomaga, da tudi midva (Tina se boljse kot jaz) govoriva anglesko in tako otrokom lahko pomagava. In ravno, ker so vedno v druzbi avstralsko govorecih otrok je napredek se vecji, kar v language school v nasem primeru ne bi bilo tako, saj je tam vec otrok iz vseh koncev sveta in otroci tako niso tako splosno, vsakodnevno v stiku z njihovim novim jezikom. Seveda pa te pridejo zelo prav druzinam, kjer starsi sami niso dovolj vesci jezika. No doma seveda, razen, ce se ucimo, pogovarjamo slovensko.
No, da ne bi kdo mislil, da se tu doli v solah nic ne ucijo, so nam starsem, v naslednjih dneh pokazali kako poteka solski vsakdan. Veliko je predvsem pri Mihecu v Prep-u (predsolski razred) ustvarjanja, seveda se tudi po malem ze ucijo brati in racunati. Vmes pa seveda precej casa prebijejo zunaj na igralih. Pri Samotu v 1/2 in Sari v 3/4 razerdu je seveda vsega malo vec. Solski sistem je tu doli malo drugacen kot v SLO. Ja prvo ze na izgled, saj imajo vsi uniforme. Vsaka sola ima svojo uniformo. V bistvu se med seboj razlikujejo predvsem po grbu in pa tudi barvah (modra, zelena, rdeca,...). Prednost uniform je v tem, da med sosolci ni razlik in to se mi zdi zelo fer, saj otroci nic ne morejo za premozenjski status njihovih starsev, ki seveda tudi ni pokazatelj uspesnosti posameznika. Poleg tega so zelo kvalitetne in otrokom nudijo udobje in seveda tudi predvsem v poletnih mesecih s klobuki ustrezno zascito pred soncem. V poletnih mesecih je uporaba klobuka in soncne kreme izven sole obvezna, saj se ljudje tukaj zavedajo nevarnosti sonca, ki ga je tu res doti. Otroci gredo v solo med petim in sestim letom starosti in so do petnajstega leta soloobvezni. Od Prep do 6. razreda se imenuje Primary school, 7. do 12. pa je Secundary school. Ko jo zakljucijo so stari med 17 do 19 let. Na razpolago so drzavne in privatne sole. Vecinoma so privatne sole sponzorirane od cerkve in so placljive, drzavne pa so brezplacne. Seveda pa to nikakor ne pomeni, da so zato drzavne manj kvalitetne. Sicer je res, da imamo tudi tu kakor v SLO bolj in manj kvalitetne sole, a je to bolj odvisno od lokacije, vodstva sole, in tudi starsev. Ja tudi starsev, saj se tu doli dosti stvari dogaja na volunterski (prostovoljni) bazi. No bom malo opisal nase izkusnje z naso solo (vec si lahko pogledate na http://www.seaford-northps.vic.edu.au/ ), ki je med manjsimi saj ima ca.250 ucencev in je nasim otrokom res na kozo pisana. S komer koli se tu pogovarjas jo hvali tako, da celo nekateri starsi vozijo svoje otroke sem, ceprav imajo drugo solo blize domu, saj imas osnovno solo v vsakem kraju. No kot ste ze mogoce zasledili imamo tu doli razrede po 2 zdruzene (1/2, 3/4, 5/6). Koristna zadeva, saj na tak nacin lazje prilagajajo zahtevnost vsakemu posamezniku. Ce naprimer nekomu neka snov ne gre najbolje, pac dela tisto za nizjo stopnjo, oz. obratno, da se ne bi dolgocasil pac za visjo. Seveda ima pri tem v vsakem razredu ucitelj se pomocnika. Mnogokrat pri raznih zadevah prostovoljno pomagajo tudi starsi, vecinoma mame. Tina npr. redno pomaga pri ucenju branja (za to je sicer imela kratek tecaj). No v bistvu to ni nic drugega, kot to, da ji otrok 10 minut bere kaksno knjigico primerno svoji stopnji in ce mu je slo dobro si izbere naslednjo knjigo, ki jo doma vadi in jo naslednjic zopet prebere, sicer pa ponovi. Na tak nacin neprisiljeno vsak dan vsaj 10 minut berejo. Starsi so organizirani preko sveta starsev in v sodelovanju z vodstvom sole tako pomagajo (tudi Tina) se pri raznih prireditvah (sportne, kulturne), pripravi malic, izletih,... Tako se prostovoljno med drugim tudi zbirajo sredstva za raznorazne potrebe sole ali dobrodelne donacije. Sicer pa pouk poteka brez urnika, kot smo ga vajeni iz SLO. V bistvu v vsakem cetrtletju obravnavajo neko temo in v zvezi s to potem delajo vse od matematike do multimedije. Otroci tudi zelo redko sedijo za mizami, vecinoma kar "po indijansko" na tleh. Tudi klasicne table se bolj malo uporabljajo, vecinoma je vse multimedijsko podprto. Med poukom imajo tudi velik del prostega casa (2x po eno uro) vecinoma zunaj na igralih in pa sportnih aktivnosti, tako da se otrokom biti v soli od 9h do 15:30 sploh ne zdi dolgo. No nasim otrokom je seveda zelo vsec tudi to, da ima sola svojo malo farmo v kateri imajo razne ptice, kokosi, morske prasicke, ponija,..., pa cvetlicni in zelenjavni vrt, pred kratkim so dobili se jagenjcka-majhno crno ovcko Lila. Ja pa se glede jezika je res poskrbljeno, saj so nasi solarji, ko smo prisli sem dol le nekaj malega anglesko razumeli, sedaj pa se s svojimi vrstiki pogovarjajo ze brez ovir, mene pa popravljajo, kak se kaj prav pove, seveda po avstralsko. Priseljenci imamo v prvem letu moznost bresplacne pomoci. Vecinoma so za to na razpolago posebne sole (language schools). Ker je nasa sola bolj mala in so nasi junaki edini svezi priseljenci so jim dodelili uciteljico, ki jim pride iz ene od teh language schools enkrat tedensko pomagat pri jeziku. Seveda tudi dosti pomaga, da tudi midva (Tina se boljse kot jaz) govoriva anglesko in tako otrokom lahko pomagava. In ravno, ker so vedno v druzbi avstralsko govorecih otrok je napredek se vecji, kar v language school v nasem primeru ne bi bilo tako, saj je tam vec otrok iz vseh koncev sveta in otroci tako niso tako splosno, vsakodnevno v stiku z njihovim novim jezikom. Seveda pa te pridejo zelo prav druzinam, kjer starsi sami niso dovolj vesci jezika. No doma seveda, razen, ce se ucimo, pogovarjamo slovensko.Miha v prep-u.
V odmorih je na igralih prava gneca. Otroci plazijo kar en ces drugega, kot male opice.
No to ni nic posebnega, te pac malo pogledam iz druge strani.
Ko vidis kako otroci vzganjajo raznorazne akrobacije na monkey-bars (ne vem kako se temu rece po SLO, v glavnem je to na visini ca. 2 metra vodoravno ornjena lestev) te kar stisne od straha.
Ja mamice so za malico na zaru pekle hrenovke.
Jesensko-zimaska kolekcija.
Punce se lovijo na igriscu.
Kot, da ni dovolj, da ima sola 3 tobogane, so si enega naredili se v peskovniku.
"Dobro prijatelstvo".
Pevski zbor po Avstralsko. Kot obicajno pri pouku se tudi tu vsedejo kar preprosto na tla. Moram pa povedat, da nastop pevskega zbora izgleda malo drugace, kot smo to vajeni iz SLO. Vsa prireditev je potekala v zelo sproscenem vzdusju. Kot, da bi bil pri nekomu na domu na rojstnodnevni zabavi. Uciteljica je vmes, ko so otroci peli, klecala z njimi na tleh, seveda v obleki, sicer jim ni dirigirala, le malo jim je tu in tam tiho pomagala. Veliko starsev si je s seboj na nastop prineslo kar skodelico caja (avstralci vecinoma pijejo caj, ne kave) pa kaksno pecivo, ki so ga delili med ostale. Misljenje ljudi tu doli je pac bolj sprosceno in temu je prilagojeno seveda tudi solstvo. Kjerkoli so,se vedno pocutijo kot doma.
V odmorih je na igralih prava gneca. Otroci plazijo kar en ces drugega, kot male opice.No to ni nic posebnega, te pac malo pogledam iz druge strani.Ko vidis kako otroci vzganjajo raznorazne akrobacije na monkey-bars (ne vem kako se temu rece po SLO, v glavnem je to na visini ca. 2 metra vodoravno ornjena lestev) te kar stisne od straha.Ja mamice so za malico na zaru pekle hrenovke.Jesensko-zimaska kolekcija.Punce se lovijo na igriscu.Kot, da ni dovolj, da ima sola 3 tobogane, so si enega naredili se v peskovniku."Dobro prijatelstvo".Pevski zbor po Avstralsko. Kot obicajno pri pouku se tudi tu vsedejo kar preprosto na tla. Moram pa povedat, da nastop pevskega zbora izgleda malo drugace, kot smo to vajeni iz SLO. Vsa prireditev je potekala v zelo sproscenem vzdusju. Kot, da bi bil pri nekomu na domu na rojstnodnevni zabavi. Uciteljica je vmes, ko so otroci peli, klecala z njimi na tleh, seveda v obleki, sicer jim ni dirigirala, le malo jim je tu in tam tiho pomagala. Veliko starsev si je s seboj na nastop prineslo kar skodelico caja (avstralci vecinoma pijejo caj, ne kave) pa kaksno pecivo, ki so ga delili med ostale. Misljenje ljudi tu doli je pac bolj sprosceno in temu je prilagojeno seveda tudi solstvo. Kjerkoli so,se vedno pocutijo kot doma.
Pa zraven se malo zaplesali.
Pa se ena skupinska slikica.
Po soli pa se doma se malo igramo za hiso.
Sara plete obleko za njeno barbiko.
Sara v njeni sobi.
Samo si je sam naredil fraco.
No teden je minil in cez vikend smo zopet malo uzivali. V nedeljo se nam ni dalo kuhati, pa smo sli na lignje in ostale morske sadeze. Za mano je galeb, ki je vstrajno cakal na kaksen priboljsek se za njega. Najbolj so mu teknili ocvrti lignji.
Se vam kaj lusta ? No Tina je imela zraven se mediteransko solato, jaz pa z lososom in vse to smo seveda tudi pojedli.
Potem malo na igrala.
Pa seveda se en dober sladoled, pa malo na sprehod po plazi.
Kakor kaj jes blizu obale, hitro dobis publiko.
Seveda, kot je tu doli cisto obicajno bosi.
Ker je v tem casu tu morje malo premrzlo za udobno kopanje smo s pomola skakali kar v mivko.
Tako se pocasi tudi mi navajamo avstralske sproscenosti. Ni pomembno, ce je malo bolj mrzlo, ce ti pase si pac bos, zgoraj imas pa jopico.Ni nic posebnega, ko se zjutraj peljem v sluzbo pa vidis nekoga v bundi in zimskih skornjih, zraven njega pa drugega v kratkih hlacah in japonkah, ali pa celo bos. Ali pa vidis kaksno mamico, ki pripelje v solo otroke, z mokrimi lasi, saj se je prej se stusirala, za fen pa ni bilo volje, v roki pa drzi skodelico caja, ki jo nato, ko otroke v soli odda ob klepetu z drugimi mamicami v miru spije. To je pac Aussie style of life. Njihov najpogostejsi rek je "no worries" in tega se dobesedno tudi drzijo.
