Veliko Nocne pocitnice - 6. del

Prisel je nas zadnji dan v tej cudoviti okolici pogorja Flinders Ranges in tako smo se odpravili na ca. 4 urni pohod na goro Mt.Ohlssen s katere je krasen razgled na kotlino Wilpena Pound in seveda na ostale vrhove predvsem juznega dela te nekaj cez 400km dolge gorske verige.

Polozen zacetek pohoda

 

in pocasi vedno bolj strmo

na dolocenih predelih zahteva tudi malo pogon na vse stiri

Cvetoc grm avstralske avohtone brusnice

Pred eno stevilnih Australian Tree Grass (avstralko travno drevo) z nasega danasnjega pohoda. Tinina najljubsa rastlina, ki je ena najpocnasneje rastocih rastlin na svetu. Da pricne oblikovati deblo rabi do 20 let. Da doseze visino npr. 5m potrebuje glede na pogoje in vrsto od 200 do 600 let. No na nasem vrtu sedaj ze drugo leto gojim dve te rasltini, ki sem jih vzgojil s semen. Ja bo treba se kar nekaj let skrbi za njiju preden bo upam, da vsaj ena od njih pricela oblikovati deblo in dobila to cudovito obliko. Trenutno izgeldata le kot dva kupcka neke ostre trave. No za taksno raslino, seveda mnogo manjso od te na sliki moras v kaksni drevesnici odsteti najmanj 500 dolarjev.

No pa se en stevilnih kuscarjev Tawny Dragon, ki smo jih videli na nasi poti, se sonciti na skalah.

Miha v njegovem udobnem pocivaliscu

naravni smerokaz

Cvetoca Australian Tree Grass

in tako smo priplezali na vrh in obcudovali cudovid razgeld

V ozadju pogled na najvisji vrh (1171m) pogorja Flinders Ranges, goro St Mary Peak

Cebelica na cvetu Australian Tree Grass. No to bo dober gorski med s skoraj 1000m nadmorske visine. Cvet sestoji iz stevilnih manjsih cvetov z zelo mastim nektarjem.

V okolici se nakaj lepo cvetocih najljubsih Tininih rastlin

Scurek

Pocasi plezemo nazaj v dolino

Pa se ena lepa slikica enega na soncu raskracenega Tawny Dragona

In tako smo pocasi pripesacili nazaj z nasega cudovitega pohoda na Mt Ohlssen.

Se ena lepa papiga Mulga Parrot .

Tako smo koncali ta nas pohod v tej cudoviti neokrnjeni naravi in se pocasi odpravili nazaj v naso bazo, da se malo uzijemo zadnji dan v tem mirnem kampu, ter se jutri odpravimo na naso pot nazaj proti Broken Hillu in si tam ogledam, za kar nam je na poti proti Flinders Ranges zmanjkalo casa.

Veliko Nocne pocitnice – 5.del

Naslednji dan smo se zopet malo vozili po tej cudoviti pokrajini. Zjutraj se nam sicer ni prevec mudilo, saj je bil nas glavni potep se ena voznja po neasfaltirani poti tokrat po priblizno 28 km dolgem Moralana Scenic Drive. No ker vecina te poti poteka od zahoda proti vzhodu, oz. obratno je najprimernejsi cas za voznjo, ce se namenis kot smo se mi in ne zelis ves cas imeti sonca v vetrobranskem steklu, v popoldanskih urah, saj smo po tem imeli se name obiskati Sacred Canyon (sveti kanijon) z Aboridzinskimi poslikavami, za kateren najprimernejsi cas za ogled je po soncnem vzhodu ali pred soncnim zahodom.

Tako smo se dopoldan prvo spustili priblizno 25km juzno od nase baze in si ogledali lepo ohranjeno opustelo naselbino Kanyaka Homestead, katere zgodovina se je zacela leta 1851, prvo z govedorejo in nato ovcjerejo. V svojih kratki zgodovini je v najboljsih casih v tej naselbini delalo in zivelo priblizno 70 moskih z njihovimi druzinami in priblizno 50 tisoc ovcami. V veliki susi od 1864-67 so izgubili ca. 20 tisoc ovc dokler naselbina ni popolnoma propadla v 1888. Poslopja so bila grajena iz lokalnega kamna, tako so v tej suhi pokrajini prezivele lepo ohranjene, kot lepo prizorisce zgodovine evropskega naseljevanja teh cudovitih a hkrati neusmiljenih predelov.

Pa se en radoveden kengoru

No prejsnji dve poslopji za strizenje ovc sta obe bili leseno plocevinaste konstrukcije. Tukajsnje pa je bilo zazidano iz lokalnega kamna in tako uspelo preziveti opusceno teh vec kot sto let.

Poslopje nadzornika brivcev

No pa se kratek vmesni pocitek pred nadaljevanjem nasega raziskovanja ca. 25km severno od nase baze. No vsak ga je uzival po svoje, Samo je zopet malo uzival za objektiom foroaparata in tu je nekaj njegovih forografskih umetnij z nase baze.

Tako pa smo se nato odpravili na  voznjo po Moralana Scenic Drive

No mislim, da bodo slike povedale, sploh za ljubitelje pokrajine, dovolj o nasih vtisih z voznje po tej cudoviti  in raznoliki pokrajini.

Druzina emujev

Zanimiv hrib, ce vljucite svojo fantazijo, v obliki obraza (oci, nos in usta)

Na koncu te poti, pa se skupina papig Galah , ki so se mastile s semeni divjih buc.

Nato pa smo pot nadaljevali, kot sem ze prej omenil do svetega kanijona Sacred Canyon.

Tabla, ki opozarja na strup in pasti nastanvljene proti lisicam in divjim psom.

In tako smo se ravno pravi cas, preden se je sonce pricelo spuscati za okoliske hribe, prispeli do zacetka tega krajsega pohoda v tukajsnjih domorodcev sveti kanijon z Aboridzinskimi poslikavami.

Ko smo se vrnili do avta se je na pokrajino ze zacel spuscati mrak. Pot nazaj je bila Mihecov vrhunec dneva, saj sta z mamo zamenjala sedeze in je tako lahko bil kopilot na tem nocnem rally-ju.

Naslednji dan pa je bil vrhunec nasega pohajkovanja v nasi druzinski kociji po okolici Flinders Ranges. Pot nas je vodila zahodno ob tem pogorju prvo do kraja Lyndhurst, kjer se pricne znamenit 4WD Strzelecki Trakc, nato do opustelega mesteca Farina in na koncu do kraja Marree, kjer se pricneta znamenita 4WD Birdsville in Oodnadatta Track. No ta dan smo prevozili vsega skupaj 600km in seveda za luste poskusili zacetek vsakega od teh treh 4WD poti po tej neusmiljeni divjini avstralskega outbacka.

Tako smo po prvih 200km voznje prispeli do kraja Lindhurst, kjer se konca asfaltna cesta in kjer se tudi proti vzhodu odcepi Strzelecki Track .

Lokalni vaski dom

Pricetek Sterzeleki Track-a, no po njem se praviloma podijo le pravi 4WD-ji in seveda avstralski road traini , saj se na koncu te poti, ki vodi do kraja Innamincka nahaja nahajalisce zemeljskega plina.

Cesta je predvsem zaradi teskih tovornjakov zelo groba in trda.

No tako smo se po parih kilometrih po tej grobi neasfaltirani poti vrnili do kraja Lyndhurst in nadaljevali naso pot proti severu.

Kot sem prej omenil se pri kraju Lyndhurst tudi konca asfaltna cesta. No zanimivo je, da je na tej ca. 80km poti do kraja Marree vmes tudi nekaj krajsih odsekov z asfaltno prevleko.

Cirka 25km severno od kraj Lyndhurst smo prispeli do Farine . Izumrlo mestece, ki je bilo proglaseno za mesto leta 1878 in v visku svojega obstoja imelo priblizno 600 prebivalcev, pekarno, dve pivovarni, posto, solo, 5 kovacev, 2 hotela,… in celo bordel. Ime so ji dali (latinsko Farina – moka) takratni optimisticnih priseljencih, ki so zmotno v tej kruti naravi nasli podobnost s kraji od koder so izhajali in tako vlozili ves svoj trud v pridelavo zitaric. Imeli smo sreco, da je ravno malo pred nasim potepanjem po tej skoraj nezivljensko kruti okolici bilo par dezevnih tednov in tudi, da trenutno nismo v obdobju sus, ki se ponavadi pojavijo v ciklih in trajajo po vec let, kot je bilo zadnje (ca. 9 let) in se je koncalo malo pred nasim potepanjem do Rdecega Centra pred dvemi leti. Ce pogledam nazaj na to nase potepanje izpred dveh let, je takrat podrocje jezera Eyer v katerega georafsko obmocje pade tudi mestece Farina, bilo polno vode, a bilo par let pred tem popolnoma suho. Tako smo lahko podoziveli obcutek, ki so ga ob svojem prihodu v te kraje in tudi ostale, ki smo si jih ogledali v teh nekaj dnevih nasega potepanja po Flinders Ranges doziveli nasi predniki, ki so ta edinstven kontinent priceli poseljevati 150 let pred nami, ko ni bilo interneta in knjig iz katerih bi lahko razpoznali, da je kar so nasli ob svojem prihodu bilo casovno varljivo.

Mimo mesta je tudi vodila prvotna ozkotirna trasa Ghan zeleznice, ki je leta 1958 bila predelana v standardno sirino tirnic. Do Farine je bila zgrajena leta 1882, nato bila leta 1884 podaljsana vse do nase danasnje ciljne destinacile, mesteca Marree in leta 1929 mimo Oodnadatte vse do Alice Springsa.

Stevilne suse in puscavski viharji, zaprtje okoliskih rudnikov zlata in srebra leta 1927 in dokonca preselitev trase Ghan zeleznice po ugodnejsi trasi zahodno mimo Coober Pedy-ja v 1980-tih letih je mestece potisnilo v tem casu v dokoncno izumrtje.

Trenutno najblize se ziveci prebivalci na tem podrocju so lastniki Farina Station, ki tudi skrbijo za divji prostor za kampiranje.

Trasa takratne ozskotirne in standardne Ghan zeleznice do mesteca Marree.

Kar so neusmiljeni vremenski pogoji s puscavskimi viharji pustili od nekdaj poslopja trgovine

Nekdanja cerkev

Podzemna pekarna

Lepo urejen, prej omenjen kamp

Prav presenetljivo, cudovita zelenica kampa v tej neusmiljeni naravi.

Pokopalisce

Ostanek prvotne ozkotirne zeleznice, kar pac je prezivelo neusmiljeno vrocino, puscavske viharje, poplave in seveda termite.

Pa se ostanek trase kasnejsih tirnic standardne sirine.

Pa se en pogled nazaj na to izumrlo mestece preden smo se pognali dalje proti kraju Marree.

Kot sem ze prej omenil je na tej 80km neasfaltirane ceste tudi nekaj krajsih odsekov z asfaltno prevleko

Malica

Pred dvemi leti, ko smo se podali na nase raziskovanje Rdecega Centra po danasnji asfaltirani Stuart HWY je tudi bila 150-ta obletnica, kar je John McDouall Stuart s svojo expedicijo prvi uspel preckati ta kontinent preko sredine vse do Darwina. Njegova takratna pot je vodila po nasi danasji poti.

In tako smo prispeli do mesteca Marree , ki je vcasih bila koncna postaja stare Ghan zeleznice in tako poleg okoliskega rudarstva pomembno sredisce za prevoz volne in zivine z okoliskih predelov in centralnega Queenslanda do Adelaide. No danes v tem mestecu zivi se priblizno 60 ljudi in v glavnem sluzi kot izhodisce avanturistom po znamenitem Birdsville in Oondnadatta track-u.

Tik pred vstopom v to mestece se cesta odcepi po znamenitem Birsville Track-u , ki vodi po obronkih ene najprepoznavnejsih puscav Simpson Desert  do dobrih 500km oddaljenega istoimenovanega mesteca Birdsville .

Spomenik pionirjem te znamenite poti

In tako smo se podali prvih par kilometrov po zacetku te znamenite poti. No za popolno preckanje do Birdsville je vsekakor potreben polnokrvni 4WD.

In se nato vrnili do kraja Marree, kjer smo dotocili gorivo in se preden smo se podali se na Oodnadatta Track malo pretegnili noge, polizali en sladoled,…

Par slik z nasega kratkega, kolikor pac je na razpolago, potepanja po tem majhnem mestecu.

Ostanek nekdanje zelezniske postaje

Marree Hotel

V ozadju je tovornjak s katerim je pismonosa Tom Kruse po Bidsville Tracku prevazal posto

Lesena kamelja skulptura

Pred poslopjem, ki je bencinska crpalka, restacracija, trgovina, informacijski center in posta v enem. No kar koli se rabis preden nadaljujes pot od tod dalje, je zadnja moznost, da uredis ali nabavis tukaj.

Temu bi se dalo reci en lep slikovid zemljevid tega mesteca

Replika prve moseje v Avstraliji, ki so jo postavili takratni tukaj ziveci kamelirji.

Poslopje za vilicarjem, kakor pise na tabli so “luksuzne motelske sobe”. No glede na lokacijo predvidevam, da to pomeni, da so klimatizirane in imajo tus z mogoce celo toplo vodo.

Poslopje “colnarne”, Lake Eyer Yacht Club .

In tako smo se preden se vrnemo nazaj proti nasi bazi podali se na znamenit Oodnadatta Track , katerega smo sicer imeli prvotno namen prevoziti pred dvema letoma, ko smo se vracali z nasega  potepanja po Rdecem Centru, a je takrat zaradi predhodnega dezevje bil v zelo slabem stanju.

Tako smo za luste prevozili zacetnih park kilometrov se te tretje 4WD poti in se nato pocasi podali nazaj proti nasi bazi.

“Naselje” v mestecu Marree

Se malo pogleda na prah za nami v vzratnem ogledalu pri kot pravijo v vecini primerov najugodnejsi hitrosti okoli 90km/h za te prasne ceste.

In tako koncno prispeli na asfaltno prevleko

Pogled na dnevni kop premoga

pa se ena od stevilnih opustelih poslopji v teh predelih

No ta kuscar se ocitno ni nic kaj sekiral, da bi pri svoljem soncenju na sredi ceste skoraj koncal pod nasimi kolesi.

Zadnji trenutek sem zavil okoli njega na drugo stran cestisca in se seveda nato obrnil, da si ga od blize pogledamo. A se sploh ni dal motiti pri svojem uzivanju na soncu.

No, ker ga niti slikanje stevilnih paparazzi-jev ni motilo, sem ga za njegovo dobro nato z vejo le uspel prepricati, da to ni njustreznejse mesto za uzivanje na soncu.

Pa se druzina ovc

Pa se skupina divjih konjev Brumby-jev

Za konec nase danasnje poti smo planirali vecerjo v Prairie Hotel ob poti v kraju Parachilna, ki je poznan po plosci servirani z izdelki na spodnji sliki.

Nazalost na veliko razocaranje predvsem Miheca s te vecerje ni bilo nic, saj so baje imeli rezervirano vecjo skupino in nas je gospa v restovraciji hladno odpravila, s ces, da si naj rezerviramo za kak drug dan in pridemo nazaj. Mislim, niti za eno plosco, za pokusino nima, kje pa zivi, kot, da smo prisli na dospust sem samo zaradi njih. No, resnicno presenetljiva izjema med vsemi prijaznimi ljudmi, sploh v gostinjstvu, pri vseh teh nasih potepanjuih. Sicer pa niso edini, ki ponujajo to plosco, bomo pac potrpeli do naslednje priloznosti.

Tako pa smo se tik pred koncem nase danasnje poti se cisto na blizu srecali z dvema velikanskima prebivalcema teh krajev, orloma Wedge Tailed Eagle , ki sta se mastila z na sveze povozenim kengorujem ob cesti. No nazalost se nista strinjala s tem, da ju slikam pri njunem obedu in sta se preden sem uspel nameriti objektiv odmaknila za ograjo pasnika.