No nasa igrala pocasi napredujejo in kot izgleda so uporabna tudi za igranje saha.
Seveda je pri tem priporocljivo uporabljati sah z magnetnimi figurami.
Se bolje pa, se preseliti v prijetno senco
Pri gimnastiki se je Samotu zacela sezona tekem. Zamisljen pogled na otvoritveni tekmi v domacem klubu pred vajo na krogih.
Samo na konju.
To pa so nase njami fige. Mmmm, koko so sladke.
Nadaljevanje gradnje nasih igral. Ke mi delo gre ocitno prepocasi od rok sem dobil ojacitev.
To pa sta nasi, no Tinini papigi , parcek, ki redno vsaj enkrat dnevno prihaja na priboljsek na nas vrt. Tako sta se navadili, da ce hrane slucajno zmanjka sedita na drevesu in kliceta, dokler jima Tina kaj ne prinese. Ce ne druga kak kos jabolke ali suhega kruha. Prav udomacili sta se. Skoraj na dotik blizu se z njimi pogovarja, pa nekaj zrebljata nazaj in se guncata na vejah.
Miha in Sara sta zopet pricakala zakljucek atletske sezone in podelitev nagrad za celoletne dosezke. Sara je ze drugo leto zapored dobila veliki pokal za najbolj prizadevno sportnico med vsemi sedmimi lokalnimi klubi in to leto se pokal za prvo mesto v hitri hoji.
Miha pa je dobil pokal za skupno drugo mesto nasega kluba v svoji starostni skupini.
To pa so punce nasega kluba s trenerjem, ki so skupinsko zasedle prvo mesto med vsemi sedmimi podklubi, ki sestavljajo nase okrajno mladinsko atletsko drustvo s ca. 350 mladimi atleti.
Med vsemi sportno obarvanimi vikendi smo imeli en prost vikend, pa smo se odpravili v vinorodni predel Melbourne-a na slovensko trgatev v Monbulk . Nazalost smo bili precej razocarani nad organizavijo. Zelo zalostno je, da vsa ta slovenska srecanja izgledajo le kot srecanja drustva upokojencev. Dobesedno nicesar ni, kar bi lahko slovenski pomdmaldek na tem koncu sveta navezovalo z njihovo maticno domovino. Celo ansambel, ki med drugim, da je imel glasbo mnogo preglasno za tako majhen prenabasan prostor, je med drugim nekatere pesmi katerih izvedbe obstajajo v slovenscini pokvekano prepeval v nemscini.
Zakljucna dela na nasih igralih
Dve dami na zelenici.
In Mihec je koncno docakal njegov rojstni dan.
S prijatelji so sli seveda v kino, nato pa kot se spodobi v…
In zopet je prisel vikend in naslednje Samotovo tekmovanje. Skoraj vsak, oz. vsak drugi vikend je imel tekmo.
V ospredju je Samo, zadaj pri tabli za rezultate pa je Mihec. Sara in Miha sta zopet prostovoljno pomagala in prestavljala rezultate, tako jima cas tudi hitreje mine.
Pri vaji na parterju
No nasi dve papigi si obcasno pripeljeta na pojedino vso svoje sorodstvo in takrat je prav zivahno.
Ribici Miha, Samo in Sara
Otvoritev rekreacijskega parka Macek.
Se malo ribicev, tokrat v pravih kot se za hrabre ribice spodobi razburkanih in vetrovnih razmerah.
Ribic Samo. Mislim, da se mu je na trnek ujel kit ali pa velikanska hubotnica.
Ribic Miha, Samo, Sara in nadzornik Casey.
Imeli smo podaljsan Velikonocni vikend, tokrat brez Samotovih tekem in izkoristili smo ga za uzitek ob tabornem ognju.
Iii, moja hrenovka je zoglenela (Miha)
Po velikonocnem zajtrku smo se pa odpravili na sprehod hraniti in opazovat racke, in vse ostale prebivalce nasega naravnega rezervata.
Miha opazuje iz svojega skrivalisca
Druzina Crni Labod
No, da smo velikonocno podaljsan vikend popolnoma iskoristili smo se naslednji dan odpeljali ca. 3 ure severozahodno od nas v Ballarat Wildlife Park . In kaj smo tam delali? Predvsem bozali in hranili kengoruje, ki se prosto spehajajo po parku.
Ta jastreb prebiva v tem parku, ker ima poskodovano krilo. Ti razni parki namrec mnogokrat po zdravljenju nudijo zavetisce raznim poskodovanim zivalim in ce imajo sreco, da ozdravijo in so zopet pripravljenen za zivljenje v naravi jih vrnejo v njihovo domace okolje.
Na tej tabli se lahko primerjas z razponom kril tega jastreba.
Seveda smo hranili se drugega predstavnika, ki dela druzbo kengoruju na australskem grbu, to je najvecji avtohtoni avstralski in hkrati drugi najvecji ptic v svetovnem merilu Emu .
In seveda nagajivega radovednega mladega kengorujcka in njegovo mamico.
“Uuuu, daj sem to tvojo roko s to hrano”
Pocitek po obedu. “Jah, kak me nekaj srbi po trebuhu.”
Se en predstavnik avstralskih vrecarjev Quokka .
Najvecji predstavnik druzine vrecarjev, rdeci kengoru.
Pa seveda zaspane koale.
Seveda imajo v parku tudi organizirane obhode in takrat predstavijo razne zivali kot so koale, ki jih takrat lahko tudi pobozas, razne plazilce, wombat-a ,…
Se en predstavnik vrecarjev “medvedek” wombat .
Pa Tasmanski Hudic .
Ko se razburi mu usesa z notranje strani zivo redece pordecijo.
Seveda smo vmes tudi mi morali malo pomalicati. Ta prijateljcek je ocitno ugotovil, da je nasa hrana pravi priboljsek, saj je hodil od mize do mize in vstrajno vzbujal pozornost na sebe.
Velike zelve pri obedu. Na jedilniku so imele razno fino zelenjavo (paprika, solata,…)
In strupene kace.
Hranjenje Australskega slanovodnega krokodila .
Quoll – se en predstavnik vrecarjev, v velikosti macke.
Ups, kdo bo koga s pogledom?
No ta pa je ze kar velik pa se kar sesa pri mami?
\
In se v vreco zleze.
Tako smo dan preziveli med vecinoma avstralskimi avtohtonimi zivalmi in da se na pot ne bi podali lacni smo pred odhodom se hitro skocili na eno pico v tem starem mestu, ki ga je zaznamovala doba zlate mrzlice.
