In tako smo znizali tlak v gumah nase druzinske kocije, prilagojeno ca. 100 km voznje po neasfaltirani bljiznici do Stuart HWY, ki proti svojemu koncu vodi mimo meteoritskega kraterja.
Tako sem si privoscil malo uzitka v voznji po divjini Outback-a. Tukaj srecas le kaksne divje krave in kamele, ki so se izgubile od svojih cred in tavajo po teh prostranstvih, pa seveda kengoruje, emuje,… pa mogoce kaksnega avstralskega domorodca in seveda se kaksnega avanturista. No na celih 100km smo srecali 3 nasproti vozece avanturiste, en tovornjak in na razritem delu, ki ni bil najbolj primeren za naso nalozeno druzinsko kocijo nas je prehitel en pravi 4WD.
Pogled v vzratno ogledalo
pa se en pri 90km/h.
No pa se malo lazjega Off-Roading-a . Tina sicer ni bila najbolj navdusena.
Sploh ne, ko nam je ravno na predelu, ki so ga obnavljali in ni bil ravno primeren za srecanje z nasproti vozecimi vozili nasproti prisel tovornajak in po pravilu manjsi se odmakne vecjemu, sem se vzratno omaknil v razrit klanec.
No pa se en prej omenjen predstavnik zgubljenega goveda.
In tako smo po ca. 80km uzitka, seveda za mene in del potnikov z zadnji klopi, prispeli do Henbury meteoritskih kraterjev .
Pred priblizno 4000 leti so tukaj v zemeljsko povrsje trescili ostanki meteorita, ki se je na svoji poti s hitrostjo 40.000km/h pri prebijanju zemeljske atmosfere razletel v manjse kose in tako ustvaril 12 kraterjev z obsegom od 7 do 180m in globino do 15m. Za predstavo sile s kakrsno so ti kosi trcili v zemljsko povrsje naj omenim, da je kos meteorita, ki je ustvaril vecji krater z premerom 180m bil velik le priblizno toliko kot 200 literski sod.
Seveda je v 4000 letih erozija vetra in vode tudi pustila svoje sledi in tako s casom odnesla mehkejse plasti in precej sploscila predvsem zahodni obod kraterja.
Tudi tukaj je mozno kampirati, stroske kampiranja pa placas v predal na tem stebru. No mi smo raje kar nadaljevali naso planirano pot. Kampiranje v tej vrocini na taksni cistini in pri taksni kolicini nadleznih muh nas ni njbolj pritegnilo.
Tako smo nato po ca. se 20km voznje koncali naso avanturo po neasfaltirani cesti in prispeli na naso znamenito Stuart HWY.
Vecerja v Road House (pocivalisce) in seveda napolniti gorivo, za nadaljevanje poti skozi noc proti Coober Pedy-ju.
V objemu noci smo zapustili Severni Teritorij in prispeli v Juzno Avstralijo .
Malo pred zadnjo destinacijo nasega potovanja smo nato v jutranjih urah preckali se najdaljso ograjo na svetu Dingo ali Dog Fence , ki je bila zgrajena med leti 1880 in 1885, da bi pred napadi Dingov zascitila ovcjerejo v jugovhodnih predelih Avstralije. Teh 5614km ograje se razteza vse od zaledja v visini otoka Fraser Island v Queensland-u do "The Great Australian Bight" v Juzni Avstraliji.
Kupi – znak, da smo prispeli v obmocje svetovne prestolnice opalov - Coober Pedy .
Kamor ti pogled nese kupi peska, ostanki izkopavanja opalov.
No naj povem, mestece Coober Pedy prehodis pes v manj kot 10 minutah, po glavni ulici Hutchinson Street, ki se imenuje po slucajnem odkritelju prvega opala na tem obmocju. 14 letni Willie Hutchinson, ki je prisel sem s vojim ocetom in njegovimi druzabniki iskati zlato je, ko je iskal vodo, 1. februarja 1915 tik pot povrsjem naletel na ta dragocen kamen. Kakor koli ze ob prihodu v to mestece, sredi te kamnite pustinje smo prvo poiskali mesto, za naso poslednjo zacasno bivalisce na tej nasi 12 dnevni avanturi in se skampirali v kampu Opal Inn . Zadnjic postavili nas sotor, nekaj pomalicali in se podali na raziskovanje tega posebnega meseca. No ena od posebnosti, poleg seveda, da v svetovnem merilu 70% teh dragocenih kamnov prihaja iz Coober Pedy-ja je, da vecina ljudi v tem mestecu zivi v podzemnih bivaliscih, ki v vrocih poletnih dneh, ko se tu temperature v senci gibljejo nad 40 stopinj celjzija, zagotavljajo skoraj konstantno temperaturo okoli 25 stopinj celjzija. Ime mesta je prevod iz jezika domorodcev in pomeni “beli clovek v votlini”.
Tako smo se prvo spustili v okolico na ogled podzemnega bivalisca enega posebnezev tukaj: "Crocodile Harry`s Underground Nest" , kjer so med drugim bile snemane scene filama Mad Max.
Notranjost tega bivalisca je vsa poslikana in polna spominkov, ki so jih pustili obiskovalci iz vseh koncev sveta.
Napis na tej tabli: “Democratic Republic of Crocodiles Nest, no visa required”.
Napis na tabli desno od avta :” Newly planted lawn, please keep off” (Novo posajena travnata povrsina, prosim ne hodi po njej). No travnatih povrsin v Coober Pedy-ju praviloma ni.
Njegov prvi sosed.
Na poti smo srecali se te dve zanimivi napisni tabli. Leva: “Coober Pedy Golf Club”, desna pa z avstrijsko, svicarsko in nemsko zastavo na kateri pise v nemscini: ”beim miner isses billiger – Oesterreicher”.
Se ena za Coober Pedy znacilna tabla.
Nato smo sli se na ogled starega podzemnega rudnika opalov, ki je odprt za turiste.
Tako smo se spustili v rudnik, seveda ne po rovu, kot so se to rudarji, temvec po za turiste pripravljenih stopnicah.
Seveda so kopali le toliko, kolikor je bilo potrebno, da so s svojim telesom prisli do opala. Danes seveda kopljejo strojno, na povrsini, kot dnevni kopi ali pa v rovih pod povrsjem.
V izpraznjenih rovih so si tako ponavadi nato naredili tudi kar svoje stanovanje.
Maketa mladega Willie-ja Hutchinson.
Nato smo si zunaj ogledali se predstavitev opreme, ki jo se danes uporabljajo za kopanje opalov.
Stroj z rezilom, ki se vrti, kot rezkalo in reze brazdo v povrsino ali v rovu.
“Blower”, v bistvu velik sesalec na tovornjaku. Oprema je se danes dobesedno taksna. Kaj bolj moderniziranega bi ocitno v teh razmarah bilo preobcutljivo za okvare in tudi vzdzevanje bi bilo prezahtevno.
Za lazje razumevanje kopanja opalov klikni na sliko spodaj.
Pa se ostanek s scene s snemanja filma “Fire in Stone” iz leta 1984.
Obmocje Coober Pedy-ja je sluzilo za scene za mogo filmov, poleg prej omenjenega Mad Max-a med drugim tudi Kangaroo Jack.
No nato smo se odpravili se na ogled 3 sobnega podzemnega bivalosca, si so ga na roko izkopale tri zenske. Danes se v njem zivi starejsi par in je odprto za oglede.
Dnevna soba
Shramba za vino
V gornjem delu bivalisca je celo bazen.
Nato smo si ogledali se znamenito podzemno, srbsko pravoslavno cerkev. No naj omenim mestece res ni veliko a sestoji iz priseljencev s preko 40 razlicnih nacionalnosti.
Pa se katoliska podzemna cerkev
Pa se par slikic z nasega potepanja po Coober Pedy-ju
Vesoljska ladja s filma Pitch Black .
Divji Dingo
Ena skupinska slikica s hriba s katerega je dober razgled na celoto mesto in pod katerim je podzemni hotel. Vecje poslopje za nami desno je trgovski center. Obstajajo se podzemni kamp, hostel,…
Pogled na sosednji hrib z velikim skripcem.
Nato smo obiskali se zavetisce za avstralske zivali, ki je dvakrat dnevno, v casu hranjena odprto za oglede. Zavetisce vodita upokojen par, ki vse to delata cisto prostovoljno. V glavnem so to mladi kengoruji, ki so preziveli, katerih mame so bile povozene. V retkejsih primerih te zivali potem zopet spustijo v naravo, vecinoma, ker niso odrasle v svojem naravnem okolju jih, ko se popolnoma rehabilitirajo in odrastejo preselijo v kaksne zivalske vrte ipd.
Prvo sta nahranila vecje mladice kengoruje.
Ko so se ti najedli pa se mlajsega.
No, ko se je ta najedel, je ostanke popil njegov ljubosumni vecji “brat”. Med tem, ko sta hranila malega kengoruja so vsi ostali odskakljali, le ta ljubosumnes je ostal in medtem, ko je gospa hranila malega kengoruja se je gospod moral ukvarjati z ljubosumnezem, da ga je zamotil.
Tako je minil nas dan v Coober Pedy-ju in zvecer smo proslavili se Mihecov rojstni dan. Za vecerjo smo seveda po njegovi zelji imeli mesne krogloice in pire krompir.
In seveda cokoladno torto, ki smo jo kupili v trgovskem centru tu v Coober Pedy-ju.
Pa se poslednji zajtrk, preden smo zadnjic na tem nasem dvanajst dnevnem potepanju zlozili nas sotor in zbasali vso opremo v naso druzinsko kocijo, za tokrat dobrih 1600km poti proti domu.
Po poti smo se ustavili se za krajsi sprehod po slanem jezeru Lake Hurt.
Pa se izredni prevoz, ki smo ga srecali malo prede Port Augusto. “Cja en se seli in si je s seboj peljal kar celo hiso”, kot vidite so zasedli celo cesto.
Tako smo zakljucili ta nas cudovit potep do Rdecega Centra in nazaj in po slabih stiriindvajsetih urah voznje prispeli domov.
