Macki so sli v Down Under: Babi in Deda na obisku, Miha v soli v naravi, bletna predstava, Sarina valeta,…

Uh kako cas hitro mine, sploh, ce se vedno nekaj dogaja. No, kakor koli ze v novembru smo bili v priprvah na dolgo pricakovani obisk iz SLO, pa baletni koncert,… koncno sem se spravil k izgradnji nase vrtne lope, oz. kot temu tu doli pravijo “Men`s Cave”, s prijatelji smo se dobili v parku v Altoni,…

Ray Ban klub

Sara in Miha sta se pripravljala na zakljucno baletno predstavo. Nekaj slikic z generalke za njun baletni nastop, tokrat na temo Aladin, iz Tisoc in Ene Noci in seveda klasicni del.

In koncno sta prispela Babi in Deda. Po napornem letu sta prispela v jutranjih urah in med tem, ko so otroci bili v soli, sta se ravno malo odpocila.

Prvo skupno kosilo v Down Under, po tem, ko so otroci prisli iz sole in se po dolgem casu zopet pocartali z Babi in Dedijem.

Prve dni smo malo lenarili. Baletni navdusenci so gledali baletno predstavo Peter Pan, iz mariborskega gledalisca, ki jo je s seboj prinesla Babi,…

Probali premagati Dedija v sahu,...

Babi se je spoznala z nasimi drevesnimi zabicami

Mihec je sel na svoj prvi dvodnevni solski izlet v Portsea Camp.

Tako sta Babi in Dedi videla kako hodimo in se imamo v soli

In pokusila nase njami grnivke. Ulovila sta ravno se zadnje zrele, saj je naslednja runda se zelena.

In tako smo priceli nase izlete, ki smo jih vsi skupaj splanirali in pripravili po tem, ko sta koncno le zbrala pogum in potrdila rezervacijo letalskih kart. Sara, Samo in Miha so v poseben zvezek narisali in opisali svoje ideje kaj bi jima zelili pokazati in tako smo skupno pripravili zvezek v katerem sta si se pred odhodom lahko pogledala kaj ju tu doli caka.

No to je bil uvajalni izlet v nas priljubljeni konec, v park v Mornington-u.

Seveda smo prvi izlet zakljucili po avstralsko s “Fish & Chips-om”.

Pa seveda, kot se za tu doli spodobi, malo ovcjih kotletov,… na BBQ.

Stara miza za namizni tenis nam je razpadla, ko je veter eno noc dvignil pokrivalo in jo je dez razmocil, da se je vsa napinhila. Tako smo od Dedija za bozicka, malo predcasno dobili novo na vremenske vplive odporno mizo – se enkrak hvala, hvala Dedi.

Tako smo se odpravili v zgodovino nasih prednikov v Sovereign Hill .

Se spustili v rudnik zlata

in si ogledali kako so nasi predniki pred ca. 160 leti priceli svojo pot tu doli.

seveda smo probali v potoku najti kaj zlata

tudi Dedi je probal svojo sreco, saj sta si z Babi kupila licenco za iskanje zlata. Dedi dela, babi-fotograf dokumetira.

No, ker sem pac jaz ze malo bolj vesc bancnega sistema tu doli, sem poln nahrbtnik zlata, ki smo ga nabrali nesel vnouciti v banko.

No in tako so ”nase” zlato pretalili v zlato palico

Po tem, ko se je ohladila so jo izbranci lahko potezkali in nas Miha je bil med srecnezi.

Malo pocitka po povratku iz nasega casovnega potovanja

In koncno, Sarin in Mehecov baletni koncert v gledaliscu.

Pa se srecanje z Ledineki

Seniorja v elemetu

Pa malo smo si ogledali naso avstralsko fauno v bliznjem botanicnem vrtu , ki je se sicer v izgradnji.

in videli Quendo , majhnega vrecarja, ki rije po zemlji in se prehranjuje s crvi, gobami,… Kot zanimivost ima vreco obrnjeno v nasprotno smer kot npr. kengoruji, da mu med hojo pesek ne bi prisel v vreco.

Vmes smo Babi in Dediju pustili malo casa, da sta lahko sama raziskovala bliznjo okolico, no bolje receno, sla malo na sperhod, kolikor se jima je pac ljubilo, saj sta vecinoma kar uzivala na nasem vrtu, babi pa seveda tudi s Tino v trgovskem centru,...

Ko smo cakali na turisticni vlakec, ki nas je pripeljal na konec rta Point Nepean smo videli se enega zanimivega avstralskega vrecarja Echidno . Vrsta mravljincarja, primitivna vrsta sesalca, ki zivi v Avstralji in na Novi Gvineji. Samica izleze jajce in ga ca. 10 dni nosi v svoji vreci, nato se izvali mladicek v velikosti fizolovega zrna, ki v vreci prezivi se priblizno naslednje 4 tedne. Echidna nima seskov, mladicek mleko pije skozi kozo v vreci.

In tako smo se z vlakcem podali po Point Nepean, cudovit naravni park, ki je od 1850-ih sluzil kot karantena za priseljence preden so nadaljevali svojo pot v Victorijo. V obeh svetovnih vojnah je sluzil kot vojasko oporisce s topovskimi gnezdi, ki so varovala vstop v zaliv Port Phillip . Po drugi svetovni vojni je sluzil, kot kadetska sola in 1988 bil proglasen za naravni park.

V ozadju pogled preko ozine, ki jo tudi imenujejo Gibraltar Viktorije, na polotok Ballerine Peninsula .

Kontejnerska ladja v daljavi je pritegnila pozornost saj je na boku imela velik napis Hamburg Sued (Hamburg Jug).

Telefonska povezava z Melbourne-om v casu vojaskega oporisca.

Topovske cevi.

Iz te topovske cevi je bil 5. augusta 1914 izstreljen prvi topovski strel na ozemlju Astralije, preko jamborjev nemske trgovske ladje, ki se je takoj po razglasitvi 1. svetovne vojne zelila na hitro umakniti iz melbournskega pristanisca.

Vrtljivo podnozje topovske cevi

V jaskih v notranjosti bunkerja

Eno od topovskih gnezd

Malica

No se ena malo manj prijetna avstralska znamenitost, strupena kaca Tiger Snake . Grela se je na razgretem asfaltu in kot za kace obicajno, ko nas je opazila se je omaknila v bliznje grmovje.

Lep pogled po polotoku. Levo na zaliv Port Phillip na vrhu katerega lezi Melbourne, desno pa odprto moje juznega oceana proti Tasmaniji in Antarktiki.

Na eni od vmesnih postaj, cakamo vlakec nazaj proti recepciji parka.

Stavbe nekdajne karantene za priseljence.

Po poti nazaj smo se ustavili na kavico in sladoled v priljublenem kraju Sorrento .

In tako smo se z vlakom odpeljali v center Melbourne-a (Melbourne CBD).

se podali iz postaje Flinders Street Station na nas potep po Melbourne-u

Babi in Deda, v ozadju Eureka Tower , navisja stanovanska zgradba na juzni polobli.

Na starem zelezniskem mostu Sandridge Bridge , ki so ga leta 2006 prdelali v most za pesce je med 128 steklenimi tablami drzav migrantov iz razlicnih koncev sveta, tudi Slovenija, z osnovnimi podatki o stevilu priseljencev in nato tukaj rojenih potomcev vse od 1788-tega leta.

Ogledali smo si Malboune Aquarium

In se odpravili v prej omenjeni Eureka Tower, neboticnik z razgledno etazo v 88-tem nadstropju, ca. 300m nad mestom in 360 stopinj razgleda po celotem Melbourne-u in njegovi okolici, na katero se pripeljes z dvigalom s hitrostjo 9m/sekundo, oz. v 38 sekundah.

Pogled proti jugu in na Albert Park v katerem je vsako leto dirka Formule 1.

Pogled proti zahodu z Melbourne Docklands in Port of Melbourne , najvecjo kontejnersko luko v Avstraliji.

Pogled na sosednji neboticnik. Uh, kako so avtomobili iz te visine majhni.

Pogled proti severu zahodu v ozadju katerega je mednarodno letalisce

Pa se proti severu vzhodu z zeleznisko postajo Flinders Street Station in trg Federation Square v ospredju.

Pogled proti vzhodu in na Melbourne Park, v katerem je vsak konec januarja Australian Open , ter Arts Centre v ospredju

Pa se proti jugo vzhodu

Pa za malo boljsi obcutek, predvsem glede vetra, se pogled z odprte tease.

Cakamo na dvigalo

Dve novi kapi.

Nato smo se ob reki Yarra odpravili se proti zadnji planirani zanimivosti in seveda za nasega teniskega navdusenca Dedija, v Melbourne Park z Rod Laver areno . Nazalost je ta dan bila zaprta za oglede, saj je bila v pripravah za vecerni rokovski koncert.

Pred skulpturo enega najznamenitejsih tenisacev, Avstralca Rod-a Laver-ja

In ogledali smo si solski Bozicni koncert, seveda po avstralsko, na odprtem in s hrano.

Peljali smo se s starinskim vlakcem Puffing Billy , lep del originalno ohranjene zgodovine propadlega poskusa sirjenja Melbourne-a v te predele.

Divja papiga se je Tini vsedla na roko

Tudi Casey je bila zelo vesela druzbe Babi in Dedija, no sploh uzivanja z Dedijem

Okrasili smo bozicno jelkico

No, in malo sta uzivala na nasi lepi plazi

Tukaj pa smo se odpravili na izlet na znamenito Gread Ocean Road

No izlet sem namenoma splaniran obrnjen na glavo. Tako smo se po notranjosti podali do majhnega turisticnega mesteca Port Campbell in od tod zaceli ogled cudovite posledice erozije morja in vetra na obalni svet.

Znamenit London Bridge, ki je do 15. januarja 1990 se bil povezan s celino in ob porusitvi povezave na sebi pustil dva turista, ki sta ocitno rahlo prestrasena morala na resitev pocakati na helikopter.

Malica v Port Campbell

Osupljivo kako si je morje urezalo pot v notranjost

od vetra in morja navpicno vrezane stene

in ustvarilo, kot naprimer ta, nam najljubsi zalivcek

z ozko vstopno ozino

ki je po brodolomu ladje resila zivljeneje le 18 letni hceri irske migrantske druzine in 19 letnemu vajencu na ladji. V casu zlate mrzlice je namrec veliko ladji namenjenih proti Melbourne-u in Sydney-u nasedlo na cereh razburkanega morja v the predelih, dokler 1848-tega leta ni zacel obratovati znamenit svetilnik Cape Otway Lightstation .

in podali smo se v cudovit zalivcek

Samo in Miha v votlini na robu zaliva

Ja, namakali smo si noge in uzivali v hoji po fini pod nogami pogrezajoci se mivki

Ker smo imeli se kar nekaj splaniranega za videti smo se morali odpraviti dalje, saj bi sicer najraje tu ostali kar do vecera. In tako smo prispeli do znamenitih 12 apostolov , no trenutno stojecih le se 7, ostanki osmega so sicer se vidni.

Erozija je tej skali izgled spremenila v utrdbo.

ostanki osmenga apostola, ki se je porusil septembra 2009

Nato smo se podali proti prej omenjenemu, znamenitemu svetilniku na Cape Otway in po poti je prislo do nepricakovanega zastoja. Koala se je namrec odlocila ustaviti promet in se za kar nekaj casa postavila na sredino ceste. Seveda je imela takoj polno navdusencev.

No po kaksnih 10 minutah se je navelicala poziranja in se podala na naslednji evkaliptus

No po poti smo nato videli se polno koal, ki so vecinoma pocivale v krosnjah.

Tako smo le prispeli do recepcije svetilnika, a bili smo prepozni in vse je ze bilo zaklenjeno. Smo se pac odpravili po pes poti, po kateri pa svetilnik nazalost lahko vidis le od dalec, brez pogleda z 90m nad morsko gladino navpicne stene na robu katere stoji.

Se ena koala po poti nazaj, ki je ravno opravila svojo potrebo in se napotila proti naslednjemu evkaliptusu. Koale namrec vecino zivljenja prezivijo v krosnjah.

Nasa zadnja postaja pred povratkom domov v turisticnem kraju Apollo Bay .

Tina je uzivala s papigami

Popili smo kavico, pojedli sladoled in se napotili proti domu. No v zadnjih dveh vrstah je vecina omagala.

In Sara je docakala njeno valeto

Sara je napovedala govor podravnatelja

Pa se poslovitev od ostalih ucencev osnovne sole

In se malo poletnega veselja z nase plaze, z Babi in Dedijem

Dedi – avstralski domorodec

pa se nekaj klobukov

Po kosilu na Bozicni vecer smo se odpravili se na otok Phillip Island

Kjer je Babi izsledila divjega kengoruja, no kot temu tu pravilno recemo wallaby-ja . Wallaby je manjsa vrsta kengoruja.

In tako smo se namestili in cakali na parado malih pingvinov , ki so najmanjsa vrsta pingvinov na svetu in zivijo na juznih obalah avstralije. Cudovita dogodivscina, ko ob mraku iz morja pricofotajo majhni pingvincki in se v skupinicah podajo vsak tocno po svoji vedno isti poti prototi svojim gnezdom. Imale smo sreco, saj imajo v tem casu ravno mladicke in je bilo prav zanimivo slisati kako se klicejo med seboj, ko stopicajo po potkah tudi do 3km v notranjost.