Macki so sli v Down Under: Do Rdecega Centra in nazaj

Preden pricnemo nasa raziskovanja Rdecega Centra bom napisl se nekaj o zgodovini odkrivanja the predelov:

Po prvem odkritju zlata v Barthurst-u v Novem Juznem Wels-u leta 1851 in ca. pol leta kasneje v predelih okoli kraja Ballarat v Victoriji je prebivalstvo Avstralije porastlo na preko 1.000.000 v manj kot 50 letih. Vest o odkritju zlata je hitro obkrozila svet in samo v letu 1852 je zlata mrzlica privabila v Avstralijo 370.000 migrantov. Victorija je v 1850-ih letih prispevala k vec kot 1/3 pridobitve zlata v svetovnem merilu. A center tega kontinenta je ves ta cas ostal nedotaknjen, le avstralski domorodci so ga poseljevali v svojem nomadskem nacinu zivljenja. V mrzlici iskanja zlata in drugih mineralov je bilo mnogo ugibanja, le kaj se nahaja v sredini tega kontinenta. Kontinent je postopoma bil vse naokoli raziskan, in zarisan na zemljevidih, le center je ves ta cas uspel ohraniti svoje skrivnosti. Kot sem omenil v prejsnji objavi je glavnina nase poti vodila po Stuart HWY (Stuart-ova avtocesta). Cesta, ki povezuje jug tega kontinenta od Adelaide s severom do Darwin-a. Ime je dobila po raziskovalcu John McDouall Stuart , ki je bil prvi, ki je uspel v sicer svojem sele sestem poskusu preckati ta neusmiljen kontinent. Pred njim je bilo sicer ze vec osvajalcev, a so obupali v svojih neuspelih poskusih. Prvo svojo ekspedicijo z juga je Stuart pricel maja 1858 a pot so mu, kot njegovim predhodnikom prepercila susa, slana jezera,… skratka popolnoma neusmiljena narava. Sele v sesti ekspediciji, ki jo je pricel oktobra 1861 iz Adelaide mu je uspelo julija 1862 prispeti do Darwina. No danes, 150 let kasneje je potovanje po teh predelih seveda mnogo prijaznejse, v kolikor seveda ostanes na urejenih poteh. Za kaj vec pa je potrebna dobra uprema, obilica avanturizma in seveda vec casa, kot smo ga imeli mi tokrat na razpolago.

In tako smo se na nas drugi dan v Alice Springs-u po zajtrku pocasi odpravili na enodnevni izlet ca. 400 km severno po Stuart HWY do Devils Marbles.

No tej nasi poti smo tudi uradno prestopili v tropski pas in tako preckali Juzni, oz. Kozorogov povratnik .

Ca. 130km nad Alice Springs-om smo videli se eno od velikih skulptur. Na vrhu hriba nad Aileron Roadhouse stoji 17m visoka skulptura aboriginskega bojevnika “Anmatjere man”, ob vnozju pa je se njegova zena z otrokom.

No po poti je tudi bilo treba dotociti gorivo in ustavili na stari bencinski crpalki z napisom Barrow Creek Hotel iz 1932 leta.

Ko sem videl ta napis sem pomislil, da je pac, da te opozori na malo visjo ceno, a ko sem sel placati na blagajno me je prijazna stara gospa vprasala, ce sem si zapomnil za koliko sem tankal. No, po tem mi je bil jasen namen napisa, uporaba racunalnika stari gospej ni najbolj lezala in tako je pac zaupala postenosti mimoidocih.

Sicer pa je vsa okolica bila v pristnem “outback” vzdusju.

Vse malo po domace in nadevano.

Vhod v blagajno in recepcijo hotela.

Recepcija hotela v stanju in z originalnim pultom iz 1926, ko je tu bila prvo le gostilan.

starinska bencinska crpalka, no ta vec ni delovala, a lep spomin na stare case.

Pa lep cvetoc grm

In dalje na pot. Pri 39 stopinjah celzija je klima v avtu delala s polno paro, cesta pa je kar izginjala v vrocini.

Pa se ena kratka postaja za lulanje na pocivaliscu Wauchope tik pred nasim ciljem.

In prispeli smo do Devils Marbles .

Seveda se je prvo bilo potrebno zascititi pred mocnim avstralskim soncem pri “toplih” 40 stopinjah celzija.

Devils Marbles so ostanki vrha velike granitne skale, ki je nastala, ko je pred 1700 milioni let tekoca magma prodrla skozi zemeljsko skorjo tik pod povrsje in se tam ohladila v veliko granitno skalo. Vecina te skale se se danes nahaja pod povrsjem zemlje. Zaradi krcenja pri ohlajanju magme in pritiska zemlje so nato v skali nastale pravokotne razpoke. Erozija vetra in vode je s casom vrh te skale priblizala povrsju kjer je nato pronicujoca voda v reakciji z raznimi minerali v granitu povzrocila krhanje vrha te velike skale v manjse kockaste bloke. V nadaljnji eroziji so ti kockasti bloki ob ugodnem toplem in vlaznem podnebju priceli dobivati svojo danasnjo obliko, ko je erozija vogalne predele zaradi vecje izpostavljenosti s casoma odjedla. Rdeco barvo so dobili zaradi oksidacije zelezove rude, ki jo vsebujejo.

In tako so danes po mnogih tisocih letih ti kosi te velike skale, kot bi bili zlozeni drug na drugega rastroseni po obmocju ca. 18.000 km². V vseh stirih jezikih lokalnih domorodcev se to obmocje imenuje Karlu Karlu in ima za njih pomen svetega kraja. V njihovih sanjskih povestih obstaja tudi vec razlicnih razlag kako je veliki stavarnik ustvaril ta predel.

Zanimiv pojav kako lahko taksna skala pod vplivom erozije poci na pol, kot bi jo prerezal. V reakciji pronicujoce vode skozi razpoke z minerali v granitu, ter krcenja in sirjenja zaradi velikih temperaturnih razlik v teh predelih pride do notranjega pritiska, ko se zaradi teze skala razpoci.

V obliki lezecega psa z mladicki na hrbtu.

Pticek, ki je lepo pel izpod sence.

Na tem obmocju je tudi predel za kampiranje. Kot obicajno na teh odrocnih podrocjih, imajo taksni kampi kar “Honesty Box” (skatlo postenja) v kateri pustis placilo.

V senci pod klopjo kampa si je pred vrocim soncem nasel zatocisce ta Dingo, ki ga nic ni motila nasa prisotnost.

Tako smo se po slabi uri ogleda te naravne zanimivosti pod vrocim avstralskim soncem odpravili nazaj proti nasemu zacasnamu domu.

Zanimiv hrib na povratku proti Alice Springs, na katerem je erozija, kot med mnogimi v tem centralnem delu pod vplivom vrocega sonca pustila zanimivo obliko.

Pa zopet en hiter postanek za lulanje na pocivaliscu Wauchope.

Termitnajki.

Nevihta v daljavi.

Naslednji dan smo imeli prost, samo tako malo za pocitnisko uzivanje v nasem pocitniskem kampu in seveda pregled plana za nadaljnja raziskovanja.

V kampu vsekakor nasim otrokom ne bi bilo dolgcas tudi, ce bi tu ostali do konca nasega potovanja. Poleg velike napihnjene blazine za skakanje, igral, igralnice, bazenov in seveda prijateljev, ki so jih hitro spoznali in smo jih vecino nato srecali se na nasih naslednjih postankih, saj vecina pri raziskovanju Rdecega Centra obisce iste znamenitosti.