Prisle so nase jesenske pocitnice in tako smo se odpravili na nas prvi vecji potep po Australiji - do Rdecega Centra in nazaj, kot temu tu pravijo.
Poleg vse opreme za kampiranje,… je bilo treba spakirati tudi kar nekaj hrane in tudi pitne vode. Pri pripavi in pakiranju smo seveda vsi sodelovali.
In tako smo v dvanajstih dneh prevozili skoraj 7000km. Preko Adelaide, Port Auguste do Alice Springs-a, mesteca v Rdecem Centru Australije, ki nam je sluzil kot krajna izhodiscna tocka in seveda tudi za krajsi pocitek, da smo imeli se malo dopustniskega obcutka, z vmesnim postankom na poti domov v prestolnici opalov Coober Pedy. Za boljsi obcutek nase poti sem na spodnjem zemljevidu Australije signiral naso pot in podctral nase ciljne destinacije.
In tako smo vse zbasali v naso druzinsko kocijo in se podali nasim avanturam naproti.
Po poti proti Juzni Avstraliji .
Malica
Ena od znamenitosti v Australiji so povecane skulpture in tukaj smo se ustavili pri 14m visoki koali - The Giant Koala .
Meja z Juzno Avstralijo
Kot obicajno se je pri preckanju meje potrebno znebiti vsega sadja in zelenjave z namenom preprecevanja prenasanja skodljivcev, ipd. iz ene drzave oz. predela Avstralije v drugo.
Starinski Ferarri na poti preko Adelaide Hills , ca. 20 km pred naso prvo destinacijo.
No, da kdo ne bi mislil, da v Avstraliji nimamo hribov in predorov.
In tako smo, po prevozenih malo manj kot 800km, v zgodnjih popoldanskih urah prispeli v glavno mesto Juzne Australije, Adelaide in seveda prvo postavili nase zacasno bivalisce v lepo urejenem pocitniskem kampu. Ce koga zanima vec o tem pocitniskem kampu naj klikne tukaj . Kdorkoli se bo gibal v okolice Adelaide mu ta kamp lahko priporocam (lepo urejen, cist, blizu obale,…). Hvala nasim slovenskim znancem iz Adelaide, ki so nam posredovali naslov tega pocitniskega kampa.
Nato smo obiskalo nase slovenske znance iz Adelaide in se po vecerji skupaj odpravili na sprehod do plaze in po bliznji okolici.
Naslednej jutro smo, kot se za nomade spodobi spakirali svojo opremo in se odpravili dalje nasim avanturam naproti. Po poti smo se ustavili v majhnem mestecu Port Augusta , mestecu, ki ga imenujejo tudi krizisce Australije, saj se tu krizajo cestne in zelezniske povezave od Sydney-a iz vzhoda, do Perth-a na zahodu in Adelaide z juga, do Darwin-a na severu tega kontinenat. Ker je to tudi bila nasa zadnja kolikor toliko civilizirana lokacija na nadaljnjih dobrih 1200km poti po australskem "outback-u" , do nase ciljne izhodiscne lokacije Alice Springs-a, smo seveda izkoristili se zadnjo priloznost za hitro malico v eni od “Fast Food” restavracij, Subway .
Neglede na napis na spodnji tabli je enden vidnejsih pokazateljev, da si prispel v pravi avstralski “outback” nepopisna kolicina nadleznih muh, ki so tudi prispevale k kot temu pravijo “avstralski pozdrav” – mahanje z roko pred obrazom, oz. bolje receno odganjanje muh z obraza. Kaj hitro ugotovis, da na katerem koli delu telesa te muhe obletavajo jih je bolje pustiti, saj je tako vsaj nekaj manj muh, ki ti silijo v oci, nos, usesa, se sprehajajo po soncnih ocalih,… Predvsem predel od Port Auguste do Coober Pedy-ja bi lahko imenoval kraljestvo muh. Sicer pa se tu tudi pricne, kot mnogi temu pravijo pot po eni najbolj dolgocasnih cest, ki povezuje jug s severom Avstralije Stuart HWY .
No osebno moram reci, da se mi pot niti ni zdela tako dolgocasna. Sicer ni tako pestra kot mnogo kateri drugi predel Avstralije, a zanimivo je speminjanje predvsem rastlinskega sveta (porascen z derevesi, pa pustinja, potem le majhno grmicevje, pa zopet pustinja ali porasceni, itd., pa ravnine, pa osameli hribi, pa gorske verige,… slana jezera,…).
Pogled na pogorje Flinders Ranges
Prvo izmend mnogih slanih jezer. Zanimiv pojav, ki se pricne slabi dve uri voznje iz Port Auguste.
Najvecje in naznamentitejse taksno jezero je Lake Eyer, ki zajema ca. 8500 kvadratnih km in katerega posebnost je, da je njegova najnizja tocka 15m pod morsko gladino. Ta jezera so po vecini suha. Trenutno ze cetrto leto zapored je kot pravijo ena od enkratnih priloznosti Lake Eyer videti napolnjen z vodo. Kadar je jezero napolnjeno z vodo, ki pritece predvsem iz centralnega Queensland-a in New South Wels-a, ko je tam kot zadnja leta povecano stevilo dezevja in poplav, jezero postane dom stevilnih ptic in je pravi raj za opazovanje ptic. Ce koga zanima trenutno stanje za Lake Eyer lahko klikne tukaj . Po poti nazaj smo bili namenjeni obkroziti ta predel, a nazalost je zaradi nedavnega dezevja ca. 400km ceste, ki ni asfaltirana bila v zelo slabem stanju. Ker nasa druzinska kocija ni ravno pravi 4WD in sploh polno nalozena smo tako ta del raje pustiti za kdaj drugic.
Vsekakor pa smo na nasi poti videli polno teh jezer, ki so na spodnji karti ob nasi rumeno signirani poti oznacene z rjavo.
Soline v ozadju na enem od teh stevilnih jezer ob nasi poti.
Seveda je Start HWY poznana tudi po Road Train-ih . To so tovornjaki prikolicarji z obicajno do 3-mi prikolicami. No mi smo videli najdaljsega s 4 prikolicami, a ga nazalost nismo uspeli ujeti v objektiv, saj obicajno, ko taksen orjak pridrvi v nasprotni smeri s hitrostjo 110km/h kamera ravno ni pri roki ali pa enostavno v hitrici niti ne pomislis, da bi bilo lepo ujeti v objektiv vsaj enega od the mnogih orjakov na tej poti, ki v dolzino segajo tudi preko 50m.
Se eno slano jezero. To je bilo skoraj polno z vodo.
Neskoncno ravna cesta in pustinja z le majhnimi grmicki na vsaki strani.
Se vedno neskoncno ravna cest, a tokrat okolica porascena z drevesi in grmovjem.
Pa malo grmovja z osamelim hribom v ozadju.
Savana
Pa se eno slano jezero, z vodo.
… suho jezero
Pa zopet neskoncna cesta tokrat malo gor in dol in pustija okoli, kolikor ti oko nese.
No to pa je eno izmed vecjih slanih jezer Lake Gairdner .
Glavna atrakcija na tem delu nase poti je bil “Tinin” Terios na prikolici pripeti na avtodom
Treba je bilo dotociti gorivo. No cene goriva na nasi poti so se gibale od 149 AU centov za liter 91 oktanskega bencina v Adelaide, do 226 AU centov v Kings Kanyon.
Kot zanivost naj omenim, da je ta kraj po imenu Woomera v svojih boljsih casih, ko je avstralska vlada v casu hladne vojne v tem predelu imela ustanoviti razlicico ameriskega oporisca Cape Canaveral imel preko 6000 prebivalcev. Projekt je po ca. 30 letih zaradi prevelikih stroskov in spoznanja nesmiselnosti propadel in danes tukaj zivi le se ca. 250 prebivalcev.
No na tem postaknu nas je ujel "Tinin" Terios na prikolici avtodoma.
.JPG)
Pa se eno slano jezero
Pa se eno
Pa spet malo savane
Pocasi se je pricelo mraciti, tako smo prispeli do kraja Glendambo, v katerem je tudi manjsi kamp. A nazalost smo kar hitro ugotovili, da teren v tem kampu ni kaj primeren za nas sotor, saj je bil bolj podoben makadamskemu parkiriscu, hkrati pa tudi glede napisa na naslednji sliki in prejsnjih izkusenj z nadleznimi muhami smo se odlocili, da bomo pot kar nadaljevali skozi noc proti nasi ciljni destinaciji Alice Springs.
Prevod spodnjega napisa za tiste, ki vam anglescina ne lezi najbolje:
- nadmorska visina 150m
- naseljenost (ovce - 22.500, muhe - 2.000.000, ljudi - 30!)
Kakor hitro zavijes s Stuard HWY pa ceste izgedajo takole
Soncni zahod
Po vmesnem postanku za dotocenje goriva in vecerji v Coober Pedy-ju smo po ca. 400km prispeli do meje z Northern Territory .
Dobre dve uri voznje pred Alice Springs-om smo si, no predvsem jaz (ostali so tako vecino casa pred tem ze spali) privoscili kratek pocitek, se nato, ko se je zdanilo nazajtrkovali
malo sprehodili po okolici
Tina je seveda nasla in obcudovala kakaduje
pregledali nas strateski plan in se podali dalje na pot.
No se ena zanimivost. V Northen Territory je na vecino predelih Stuart HWY omejitev hitrosti celo 130km/h. No pri tem moram poudariti dva pojma. Prvi, da je povsod drugod po Avstraliji najvecja dovoljena hitrost 110km/h, drug pa, da so v Northen Territory-ju omejitev hitrosti uvedli sele leta 2007, pred tem je bila hitrost neomejena. No mogoce se ta zanimivost, ta pomembna promenta povezava je dobila prvo asfaltno prevleko sele v osemdesetih letih.
Pocasi se blizamo Alice Springs-u. To mestece je namrac skoraj iz vseh strani obdano z manjsimi hriboskimi verigami.
Po prevozenih dobrih 1500km smo prispeli Rdeci Center in naso ciljno izhodiscno destinacijo Alice Springs ali kot mu poenostavljeno pravijo kar Alice.
Postavili smo nase bivalisce
in huraaa, germo se kopat
Skuhali kosilo
Miha, glavni pomivalec posode
Ta gecko je domoval pri kuhinji kampa in nas veselo vsak vecer opazoval s stene. No naj omenim taksni pocitniski kampi imajo obicajno poleg poslopji s sanitarijami tudi pralnico s pralnimi stroji na kovance in kuhinjo in seveda kaksen bazen pa igralnico ter igrala za otroke,... No, ce koga zanima vec o tem nasem zacasnem bivaliscu v Rdecem Centru naj klikne tukaj .
Ni komentarjev:
Objavite komentar