In tako smo na nas cetrti dan v Alice Springs-u po zajtrku zopet pospravili in zbasali vso opremo v naso druzinsko kucijo in se odpravili proti Uluru – Kata Tjuta nacionalnem parku. Nasa prvotno planirana pot je bila po Red Centre Way , na spodnji karti zarisana z zeleno. Pot vodi od Alice Springs-a skozi puscavski del, ob gorski verigi, mimo oaz,… po cudoviti naravi mimo Kings Canyon, do Uluru – Kata Tjuta nacionalnega parka. Ena pomembnih pravil pri potovanju po neasfaltiranih cestah po notranjosti Avstralije je, pred odhodom preveriti njihovo stanje. Tako so nam v turisticno informacijskem centru v Alice Springs odsvetovali gornji del poti, saj je zaradi nedavnega dezevja cesta, ki ni asfaltirana trenutno bila v zelo slabem stanju. Smo se pac spustili proti jugu po Stuart HWY in nato zavili proti zahodu na Lasseret HWY, ki vodi proti Red Cente Way in na njenem spodnjem koncu do ene najbolj prepozanvne avstralskih ikon, monolitu Uluru.
Pred sabo smo imeli ca. 450 km poti.
Zavili na Lassaret HWY
In nato prispeli na juzni del Red Centre Way, ki vodi do Uluru – Katatjuta nacionalnega parka in Kings Canyon, ter je ta del v celoti asfaltirana.
Po poti v daljavi je gora Mt. Conner .
Mimo grede smo se ustavili na Curtin Springs Cattle Station .
V daljavi se ze vidijo Kata Tjuta , oz. kot jim pravijo The Olgas
Pa Uluru
Tako smo prispeli v Ayers Rock Resort kjer smo postavili nase zacasno bivalisce. To turisticno naselje s hoteli, bungalovi, kampom, trgovinami, restovracijami, policijsko postajo, posto, in vsem kar pac spada k majhnemu mestecu je zgrajeno izkljucno s turisticnim namenom tega nacionalnega parka pred katerim lezi, saj kampiranje v nacionalnem parku ni dovoljeno. Edini stalni prebivalci, ki poleg turistov zivijo v tem “mestecu” so zaposleni tega turisticnega naselja in nacionalnega parka.
Hitro smo nekaj pojedli in se odpravili v Uluru - Kata Tjuta nacionalni park na ogled Uluru-ja v soncnem zahodu. Bilo je kar precej oblacno, tako, da me je ze malo skrbelo, kako bo soncni zahod izpadel.
A imeli smo sreco z vremenom, kot na celem tem nasem potovanju in ko smo prispeli do tocke za opazovaje Uluru-ja v soncnem zahodu so se oblaki priceli trgati.
Tako smo ob prigrizkih v druzbi francoskih turistov, s katerimi smo se srecali kasneje se v kampu v Kings Canyon in pri ogledu meteoritskega kraterja, pricakali soncni zahod.
Pa se en pogled proti zahodu.
Pogled izpred nasega sotora skozi krosnje na polno luno.
Naslednje jutro se je bilo potrebno hitro zbuditi, saj je do razgledne tocke za ogled Uluru-ja v soncnem vzhodu ca. 45 minut voznje, sonce pa na zamudnike ne caka.
Luna se pocasi poslavlja.
Pogled na The Olgas z razgledne tocke Uluru-ja v soncnem vzhodu, pred soncnim vzhodom.
In tako se je Uluru pocasi pricel prebujati v prvih jutranjih zarkih sonca.
Nato smo se odpeljali do tocke od koder smo sli na krajsi voden pohod po obronkih Uluru-ja. Prijazna vodicka (“Ranger-ka”) je po poti razlagala o nacinu zivljenja in navadah domorodcev, nastanku tega monolita in njegove okolice.
Svetla sled na spodnji sliki, je pot, ki vodi na vrh te gore. Pohod po Uluru-ju je uradno sicer se dovoljen, a ga imajo iz spostovanja do kuture domorodcev in okoljevarstvenih razlogov namen v kratkem zapreti. V kulturnem centru, ki smo ga obiskali po tem pohodu je tudi peticija v podporo zaprtja pohoda po tej za domorodce sveti gori, v katero se lahko vpises, z izjavo, da nisi sel na pohod po gori in da podpiras zaprtje tega pohoda. Ker se s tem strinjamo in na pohod po gori ze pred tem nismo imeli namena iti smo se seveda vsi tudi vpisali v to knjigo.
Na spodnji tabli so oznacene pohodne poti. Najdaljsa je okoli Uluru-ja (ca. 10km), no mi smo sli na krajso, ki traja ca. uro in pol in se imenuje Mala Walk .
Nekaj slikic z nasega pohoda.
Na nasi poti smo sli mimo stevilnih votlin, ki so imele za domorodce, kadar so se tukaj dobivali, vsaka svoj pomen (ucilnica za otroke, votlina kjer so se dobivali staroste,…).
Z originalnimi poslikavami
Cisto levo na spodnji sliki je Rangerka, ki nas je vodila skozi pohod in na zelo zanimiv in privlacen nacin povedala kolikor se pac v uri in pol da povedati o bogati kulturi in zivljenju lokalnih domorodcev z lokalno favno in floro, nastaku Uluru-ja in The Olgas, ter seveda tudi o vodenju tega nacionalnega parka, ki je nastalo v simbiozi obeh kultur (domorodske in zahodne civilizacije). Za vec o tem sodelovanju klikni tukaj .
Temne sledi so posledica alg, ki se razvijejo kjer se po dezevju steka voda.
Konvoj ca. 50 gosenic, da delujejo vecje in tako manj privlacne sovraznikom.
V ozadju na skali je avtohtona figa. Sadez je za domorodce veljal le kod priboljsek za posebne priloznosti in za medicinske potrebe. Ce ga je kdo zelel nabrati je prvo moral po dovoljenje k stari zenski.
Po pohodu in obisku kulturnega centra smo se odpravili se ca. 25km zahodneje do “The Olgas”.
Za lazjo prdedstavo se tabla s tlorisom in pohodnimi potmi v The Olgas.
Pa se pogled proti Uluru-ju, z razgledne tocke pri The Olgas.
Gosenice, ki smo jih pri Uluru-ju srecali v konvoju, so se tukaj zbrale v klopcic, k pocitku.
Pa se malo cudovite avtohtone flore.
“Upside down plant”, prevedeno: “narobe obrnjena rastlina”. Cvet ima ne kot obicajno za rasline nekje na vrhu, temvec cisto spodaj.
Z razglene tocke smo se nato peljali okoli The Olgas na krajsi pohod v njihovo notranjost.
Zanimiva klop pod nadstresnico na parkiriscu pred The Olgas.
Zanimivi kobilici. Miha jih je glede na njuno barbo imenoval: “ariginske kobilice”.
In tako smo prisli do konca tega lepega sprehoda med temi mogocnimi skalami.
Oh, zakaj pot ne vodi dalje, skozi to ozino na ono stran?
Tako smo se pocasi podali nazaj proti vhodu s pogledom na prostranstva Zahodne Avstralije .
Avstralska planika, no tako smo jo mi poimenovali.
Pocitek pred koncem s pogledom cez noskoncno prostranstvo in mejo z Zahodno Avstralijo.
Pa se en pogled na te zanimive skale, pred nasim odhodom proti nasi naslednji destinaciji Kings Cnyon (Kraljeva Soteska).
No, da se na hitro napisem nekaj osnovnih dejstev o teh naravnih znamenitostih. Uluru, The Olgas in tudi na zacetku omenjen Mt. Conner, imajo vsi trije sorodno geolosko osnovo. Gora Mt. Conner je najstarejsa me njimi s ploscatim vrhom, ki dosega 859m nadmorske visine in ca. 300 metrov nad povrsjem okolice. Najbolj popularen od vseh treh je monolit (osamelec) Uluru, ki se dviga 348m nad okoliskim povrsjem, katerega posebnost je, da se je v casu nastajanja pogorji njegovo, ce temu lahko tako recem telo nagnilo po vzdolzni osi za skoraj 90 stopinj in se tako vecina Uluru-ja nahaja pod zemeljskim povrsjem, tako kot je to znacilno za ledenike. The Olgas, imajo isto strukturo kot Uluru, so po povrsini vecje od Uluruja, sestojijo iz 36 “glav” ter so nagnjene le za ca. 15 stopinj, njihov najvisji vrh sega 546m nad povrsjem okolice. Ce koga zanima vec o geoloskem nastanku Uluru – Kata Tjuta obmocja lahko klikne tukaj . No pred evropsko poselitvijo tega kontinenta so 10 tisocja let za te predele skrbeli in ziveli z njimi v sozitju avstralski donorodci. Tyukurpa je njihova nepisana zakonodaja, ki se je podajala iz generacije v generacijo in med drugim tudi razlaga o nastanku tega dela sveta. Ce koga zanima vec o tem lahko klikne tukaj . Ti predeli so za avstralske domoroce poleg srecanj spiritualnega pomena bili zlo pomembni tudi zaradi njihove hranilnosti. Zaradi poroznosti teh skal se voda po dezevjih vpije v njih. Tako ta voda se dolgo po tem, ko je vsa okolica ze suha pocasi pronica iz njih in zagotavlja dovolj vlage za vso okolisko rastlinstvo in zivalstvo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar